Niso rožnati časi. Pravzaprav bom rekla, da so spet drugačni časi. Že odkar sem na svetu, so se časi nekajkrat zamenjali. Tudi zdaj je tako. 20 let dela v pisarni sem zamenjala za nekaj popolnoma drugačnega. Delovno mesto tople, varne pisarne sem zamenjala za delovno mesto na tržnici. Pa ne zato, da si ne bi mogla poiskati spet kakšnega dela v pisarni, ampak zato, ker sem se odločila, da bom šla na tržnico. Več razlogov imam za to, ampak o tem mogoče v kakšnem drugem blogu.
Začetek ni bil lahek. Dve tržnični zimi sta že za mano in izkušenj se je nabralo toliko, da lahko že kaj napišem. Ni bilo enostavno kar priti na tržnico in začeti s prodajo (medu in medenih izdelkov). Najprej sem si uredila vso potrebno dokumentacijo, pa to še zdaleč ni bilo najhujše. Na tržnici med prodajalci, ki so tam že leta in leta, namreč veljajo posebna (nenapisana) pravila, ki jih kot novinka nikakor nisem smela zmotiti, kršiti, izzivati. Kdor to poskuša, si nakoplje nepopravljivo škodo. To je pravilo številka 1. Si zadnji in pripada ti najslabše mesto na tržnici. S časom si to mesto lahko popraviš. Ampak se moraš za to prokleto dobro potruditi. Prišla sem torej ponižno, prijazno in soprodajalcem dala vedeti, da jih potrebujem. Krvavo potrebujem. Kajti njihove izkušnje in to, da me sprejmejo medse, so bile zame najpomembnejše. Ker sem imela svojo stojnico, je bil ta začetek nekoliko lažji. Ni mi bilo treba prositi za mesto na stojnici. A ker moja mala rumena stojnica nima strehe, mi jo je v začetku večkrat zagodlo vreme. Beg pred dežnimi kapljicami je stres. Poleg ostalega stresa, ki je prav tako spremljevalec novinca na tržnici. Ko sem se uspela nekako nastaniti, naseliti, so bili naslednja skrb kupci. Njihovo začudenje, kaj tam počnem, pa preživeti in se navaditi (to je ena od najtežjih stvari) na ignoranco nekaterih, ki grejo mimo. Pa je minilo, začetni slabi občutki so minili. Prebila sem jih z domačim čajem z medom in limono, ki sem ga prijazno ponujala mimoidočim. »Ste za en metin čaj?« se je glasilo moje povabilo k stojnici. Spominjam se mladega fanta, ki mi je odgovoril. »Z veseljem, gospa Meta.« In takšnih lepih zgodbic se vsako soboto zgodi nekaj.
Tržnica se prične dogajati že med tednom. Stvari, ki jih bom ponujala na tržnici, začnem pripravljati že med tednom. Petkov večer pred tržničnim dnem pa se zareže v noč. O tem lahko pove vsak prodajalec na tržnici. Toliko je enih malenkosti, ki jih je potrebno pripraviti za prodajo, da je ta noč vedno (pre)kratka. Nalepiti listke, etikete, pripraviti napise, zlikati prt in spakirati malenkosti, ki jih nujno potrebuješ pri prodaji (vrečke, vizitke, cenik, sponke, svinčnik, vodo, malico…). Brez seznama pri tem ne gre. Stvari je potrebno zložiti v avto (hvala mojemu možu, ki to naredi vsakič namesto mene) in zjutraj pred sončnim vzhodom odriniti na tržnico. Oblačilo in obutev sta naslednji najpomembnejši zadevi. Začetniške napake sem namreč drago plačala. Moji tržnični začetki, kar se oblačila tiče, so bili namreč katastrofalni. Prišla sem v petkah in lahkem fensi oblačilu. Brez spodnje majice, seveda. Ker v službo v pisarno je tudi ne nosim. Če dve uri nisem čutila več prstov na nogi in strupeno ledeni hlad mi je potoval po hrbtu gor in dol. Sem mislila, da sem dobila vročino ali najmanj zbolela za gripo. Pa ni bilo nič od tega. Samo neprimerno sem se opravila za na tržnico. Tisti pa, ki me spremljate od mojega začetka na tržnici…ne, nisem se zredila za 6 kilogramov. Zdaj imam oblečene ene štiri plasti oblačil (med drugim tudi toplo smučarsko perilo, haha) in obute najdebelejše čevlje z dvojimi nogavicami. Ja, vem…včasih zgledam kot en medek, ampak kaj hočem. To je cena tega dela.
Prihod na tržnico v soboto zjutraj, je vedno vesel. Prodajalci smo nasmejani, veselo se pozdravimo in hecamo. Nemalokrat zjutraj na tržnico pride še kakšen »včerajšnji veseljak«in se nam čudi, kaj mi tako zgodaj počnemo tam. Ko zložim stvari na stojnico, sledi lepši del. Kavica v sosednji slaščičarni iz katere imamo skozi okno pogled na stojnico, da nas ja ne bi iskal kakšen zgodnji obiskovalec. In skozi sobotni tržnični dopoldan je še nekaj takih prijetnih ritualov. Stane mi v zameno za kakšen medenjak, prinese rože, ki jih natrga ob poti do tržnice. Redno vsako soboto. In vpije po tržnici:«Kje si, najslajša?« Pa Irena, ki priskaklja izza ovinka in me tako močno objame, da sem polna energije še vsaj naslednje tri ure, nato Franc prinese Žurnal in z vsakim od nas kakšno reče. Okrog devetih s sosedom Sanditom spijeva drugo kavo. Okrog desetih pa se vsujejo. Najprej Irena, nato Vera, pa Irma in Ana in vsi ostali moji prijatelji. Ker vejo, da me najdejo tam, da bo veselo in da se na tržnici sreča veliko ljudi. Smeh se razlega po tržnici, toliko lepega se zgodi v tej uri »prijateljev«. Nemalo vicev in solz smeha potočimo. In če zdaj primerjam stresne sobotne dopoldneve včasih, ko sem kot brez glave letala od trgovine do trgovine in zdaj te sobotne dopoldneve, lahko rečem samo to:«Sobote na tržnici ne zamenjam za nič več!«
Lahko rečem, da ima moje novo delovno mesto poleg zgoraj naštetega še veliko prednosti. Ustvarjalnost je odprta do neba, nikjer ni nobenega šefa, ni kartice za štempljanje prihoda in odhoda. In plačo si določim sama. Kolikor vložim, toliko žanjem. A je sploh lahko še kje pod soncem takšna sanjska služba?
0