Vez med mano in kolovratom sega v zgodnje otroštvo. Med prijateljstvom male Nadke in sosedove Dragošove tete, ki me je s svojim prvinskim načinom življenja dobesedno začarala in zaznamovala za vse življenje. Bila je stara, oblečena v črna oblačila, več kril do tal je imela na sebi, na nogah papuče, ki si jih je spletla in sešila sama in na glavi črn robec, izpod katerega je gledal šop sivih skuštranih las. Malo obiskovalcev je imela, veljala je za čudaško in malo skrivnostno. A ne zame. Že v mojih čisto zgodnjih otroških let sva našli skupni jezik. Ob večerih sem sedela pri njeni peči in jo opazovala pri vsemu kar je počela. Spominjam se prijetnega vonja po jabolčnih krhljih, ki so se sušili na peči in po brinjevem olju, ki ga je sama naredila in se z njim namazala po bolečih mestih. Velikokrat je predla. Počasi, umirjeno, z občutkom, v enakomernem ritmu. Slinila si je prste in z njimi s pomočjo kolovrata ustvarjala metre in metre enakomerne lanene niti. Centimeter po centimeter. V nekem posebnem meditativnem stanju, ki me je začaral. Začutila sem ga in vsrkala vase.
Ko sem odšla od doma, sem na kolovrat pozabila. Nisem ga zapazila. Občudovala sem moderne in bleščeče stvari…vse do trenutka, ko so mi v udobni službi povedali, da bom ostala brez zaposlitve. Takrat je iz mene kot vulkan privrelo vse, kar sem tlačila in tlačila in tlačila. Dolga leta.
Poklicala me je Meri in mi ponudila zaprašen kolovrat svoje belokranjske babice. »Vem, da boš ti vedela kaj z njim in da bo prišel v prave roke. Tebi ga zaupam.« Zaprašen in pokrit je tudi pri meni nekaj mesecev bival v kotu. Nisem bila še zrela zanj. Nisem ga bila še vredna. Potpežljivo je čakal dan, ko sem z njega odgrnila belo rjuho in si ga najprej temeljito ogledala. Izbrisala sem prah z njega in ga osvežila z lanenim oljem. Detajli so kar oživeli! Waaaau! Bil je lep, čist, a manjkala mu je duša…
Če kdo, je to gospa Katica Adlešič, že preko 80 let stara predica iz Adlešič, ki mu lahko vdahne dušo in ga spravi k življenju! In sva šla na oživljanje. Jaz in moj žalostni kolovrat.
Najprej je bilo potrebno spraviti v pogon kolo in privezati špago, ki bo poganjala vetrnico na vretenu! Kako enostaven patent je to! Preprost in priročen. Vsaka predica je lahko sama popravila osnovne napake. S »šponarjem«, to je velikim, lesenim vijakom je gospa Katica napela špago.
Preverila je vreteno in mu na mestih, kjer se vrti vstavila koščke blaga. »Da lepo teče!« je rekla.
»Še nekaj moramo napravit. Vse vrtljive dele bomo podmazale z lojem.« In je potisnila v vse vrtljive reže domači svinjski loj, ki za »sakaj praf pride« je dodala.
V roke je vzela kos polena in nožek in spretno izrezljala majhno »drvce«, malo debelejše kot zobotrebec. Potisnila ga je v prvo luknjico na vetrnici. Drvce pomaga, da si pri navijanju delamo vitrice, oziroma, da se nit navije le nekaj centimetrov, ne po celem vretenu naenkrat. Ko je prva vitrica polna, drvce premaknemo v naslednjo luknjo in navijamo drugo vitrico. In tako naprej do zadnje vitrice, ko navijamo spet nazaj, proti prvi vitrici.
Odločili sva se za predenje volne. Prinesla je šop surove volne, ki jo je s špago ovila v domače platno. “Ni mi najbulja ta vuna! Mogla bi jo na gardaše dat i izmikat.” je pojamrala. Njena preslica je bila preprosta rogovila. Najraje prede s tako preslico.
Za začetek dela je nit »priprela« z laneno nitjo. To pomeni, da je skozi luknjice po pravi poti napeljala laneno nit, na katero je dodajala volno. Povedala je, da je tako lažje začeti kot samo z volno.
Vmes je večkrat rekla Bogpomagaj! Brez te prošnje preja ni nikoli potekala, je povedala. Ko se je začelo zatikati, so predice tako vzkliknile in delo je zopet steklo.
Pa še nekaj mi je povedala. Katičina stara mama je pri preji rada govorila vêčer-jutro-vêčer-jutro-vêčer-jutro. S tem si je dajala ritem dela.
Eno vitrico sva spredli, za kaj več ni bilo časa, a domov sem le prinesla vesel kolovrat z dušo. Popolnoma drugačen je bil kot prej. Prišepnila sem mu, da pri meni ne bo več žalosten. Zdelo se mi je, da mi je hvaležno prikimal.
0